V sodelovanju z veleposlaništvom Francije in Francoskim inštitutom Charles Nodier je Druga godba organizirala dodaten koncert elektro gypsy swing zasedbe Caravan Palace . Ob začetku predsedovanja Francije EU in ob njenem nacionalnem prazniku. Na novi koncertni super lokaciji, Trgu Francoske revolucije pred Križankami.
Nekaj fotk z drugega dne Jazz festivala Ljubljana 2008 . Na žalost ali pa veselje, sem lahko letos foto dokumentiral festival samo drugi dan. V ponedeljek sem se vrnil iz New Yorka pozno, toliko da sem še ujel zadnje takte uvodnega koncerta festivala. V sredo sem se odpravil na Sardinijo, kjer sem zdaj že drugič uradni fotograf literarnega festivala Isole delle Storie. Dogaja se v prečudovitem osrčju Sardinije Barbagii,, mestecu Gavoi. Kmalu po prihodu domov grem še v Perugio, na Umbria jazz festival. Tokrat prvič s konkretnim naročilom revije Downbeat - narediti portrete in koncertne fotke Bill Frisella-a in njegoveg tria (Tony Scherr na basu in Kenny Wolessen na bobnih) . Fotke naj bi šle v okotbersko številko, ko naj bi bila v reviji objavljena tudi moja fotografija mladega norveškega trobentača Matthias-a Eick-a. Pred časom je naredil za ECM čudovito ploščo “The Door” in že velja za novo vzhajajočo zvezdo Norveškega jazza. Bomo videli, kaj se bo dogajalo z njim v prihodnosti. Na Norveškem sem imel priliko slišati koncert njegove skupine. Ni bil slab. Na Ljubljanskem jazz festivalu je včeraj nastopil v skupini Manu Katche-ja. Skratka, junij, julij dogaja. Vzporedno sem fotkal še za programsko knjižico lutkovnega gledališča , pripravil razstavo Matjaža Škrinjarja na Jazz festivalu Ljubljana in dokumentiral novo predstavo v produkciji Slovenskega Mladinskega Gledališča “Razdejani” v režiji Vinka Moederndorferja.
Kaja Draksler
Zim Ngqwani
V novi številki In flight magazine Adrie Airways se pojavljajo moje fotke in članek Jureta Potokarja, o Jazz festivalu Ljubljana. Zgleda takole:
Moja zadnja delavnica glasbene fotografije, se je zgodila na Jazz festivalu Cerkno 2008. Prvi opaznejši rezultat delavnice v Mariboru na jazz festivalu Izzven 2007, bo razstava udeleženca delavnice, mladega in talentiranega fotografa Matjaža Škrinjarja. Najprej je bila predvidena razstava staroste glasbene fotografije, Francoza Jacques Bisceglie. Jacques je na žalost zaradi resnih zdravstvenih težav, sodelovanje odpovedal Tako sem k razstavljanju povabil Matjaža, katerega sem imel sicer namen povabiti drugo leto. Razstava se bo zgodila ob letošnjem Jazz festivalu Ljubljana v preddverju Linhartove in Gallusove dvorane v Cankarjevem domu, kjer imamo glasbeni fotografi izredno priložnost vsakoletnega razstavljanja. Pred leti sem selekcioniral in povabil k sodelovanju že kar nekaj tujih in domačih fotografov: Matthias Creutziger, Manfred Rinderspacher, Rafaella Cavalieri, Jak Kilby, Enid Farber, Nada Žgank, Iztok Zupan, naredil pa sem tudi skupinsko razstavo slovenskih glasbenih fotografov.
Tokrat si lahko ogledate fotke z Jazz festivala Cerkno, katere sem uspel narediti med delavnico. Z ustvarjanjem konkurence se mi odgovornost do mojega dela samo še veča. To mi je pravzaprav všeč. Kvaliteta fotografij “konkurentov - fotodelavničarjev” se pa tudi izboljšuje. Nekateri so že mnogo bolj suvereni v iskanju tega, kar iščejo.
European Movement Jazz Orchestra
European Movement Jazz Orchestra / Izidor Leitinger, Ibadet Ramadani
European Movement Jazz Orchestra /Kaja Draksler
European Movement Jazz Orchestra /Jani Moder
Manuel Mengis, Achim Escher
Lovro Ravbar
Matej Hotko
Damir Imamovic Trio / bas Edvin Hadzic, Damir Imamovic -kitara
Damir Imamovic
Saadet Turkoz
Saadet Turkoz
Saadet Turkoz
Giovanni Maier
Bojan Z
Bojan Z
Caetitu / Yedo Gibson, Marcio Mattos, Martin Blume
Caetitu / Yedo Gibson
Caetitu / Yedo Gibson, Marcio Mattos
Caetitu / Yedo Gibson, Marcio Mattos, Martin Blume
Antonello Salis
Paolo Angeli
Antonello Salis, Paolo Angeli
Han Bennink
Han Bennink, Fabrizio Puglisi
Han Bennink
Še en dober koncert! Na žalost slabo obiskan. Mogoče je k temu pridonesla pogostost koncertiranja Kena pri nas. Ne vem…
Na mojem angleškem blogu najdete fotoreportažo z majskega jazzovskega srečanja programskih direktorjev, novinarjev s celega sveta. Vabljeni k ogledu!
Na žalost je zaenkrat zgleda konec dovoljšnih luči za fotografiranje v Klubu Cankarjevega doma. Kot smo je bili fotografi deležni začetku. Ni mi čisto jasno zakaj. Mislim si, ali je to “befel” vodstva, ali pa se “lučkarjem” ne da vložiti kaj več energije v svoje delo in odgovornost. Bil sem že v marsikateri dvorani po svetu, mogoče je bilo manj luči kot včeraj samo še na Vision festivalu v New Yorku, kjer si niti ne morejo privoščiti kakšnega posebnega svetlobnega parka. Ali pa takrat, ko je med kakšnim koncertom zmanjkalo elektrike. Včeraj sem šel do osvetljača, ga prosil naj dvigne intenziteto in dobil odgovor, da je treba paziti na nastopajoče. Po vprašanju ali je bila to želja nastopajočega, sem dobil odgovor ne. Po še enkratni prošnji, se me je le usmilil in dejal “Samo prvi komad!”. Itak lahko fotkamo samo prvih 15 minut. Pravkar sem se vrnil z Norveškega jazz srečanja, kjer sem imel poleg ostalih glasbenikov priložnost ponovno slišati in videti Jan Garbareka. Bila je čudovita luč , v dvorani ki sprejme 2000 ljudi, ni nikogar motila dana svetlobna intenziteta. Lahko smo fotkali samo prvih 5 minut in brez skrbi, sem naredil dovolj uporabnih fotografij. In mnogo je še takih primerov. Samo brez nič ni nič. Kje torej je vzrok ? Moje dolgoletne izkušnje delovanja na televiziji, kjer sem sodeloval z marsikaterim lučkarjem, mi povedo, da enim se da, enim pa ne. Eni znajo, eni pa ne. To mi je marsikdaj potrdil kakšen prijatelj osvetljač. Do svojega dela moraš imeti odnos. Imeti ga moraš rad, no ja, plačan moraš biti tudi primerno. Zelo dobro poznam njihovo nejevoljo, tudi sam sem bil mnogokrat v podobnih situacijah. Enkrat se ti da, enkrat ne. Vendar mislim, da je treba v vsakem trenutku svojega delovanja vložiti maksmilen vložek svoje energije v delo, ki ga opravljaš. In tisti ki znajo, postavijo takšno luč da je prijetna, da jo je dovolj tudi za fotografiranje. Včeraj smo dobili po moji intervenciji malce več luči - z osminke smo prišli morda na 40-inko sekunde pri 800 asa. Nawal je sedela na visokem stolu in je bila tako bližje izvoru luči. Debashish in njegov kolega pa sta svojo glasbo izvajala sedeča na tleh, se pravi malce bolj oddaljena od izvora…. Tako so tudi njene fotke toliko bolj kvalitetne. Moj kolega in prijatelj Janez vedno pravi, raje vložim manj energije v postavitev luči in dobim večji efekt. Njegov vložek je na začetku snemanja vedno maksimalen, opravi ga hitro in kasneje ima toliko manj dela - dobiva same pohvale, nihče se ne pritožuje. In smo vsi zadovoljni. Da se vidi. Na koncertih načeloma ljudje radi vidijo, kaj se dogaja na odru, kako glasbeniki izvajajo svoja dela. Pri tako malo luči so naše oči samo še toliko bolj utrujene. Jih moramo “napenjati” da sploh kaj vidimo. Fotografi postanemo nemirni, ker se znajdemo v “slepi ulici”. Kako pravzaprav narediti nekaj kar je tehnično težko, ali celo nemogoče. Tako smo včasih tudi bolj moteči za gledalce. Napačna je predstava, da bomo manj moteči, če se nam da manj luči. Res pa je, da lahko nehamo delati. Jasno morajo biti postavljena pravila, koliko časa se lahko fotka in tega se je treba 100% držati. V času, ki nam je dan, pa morajo biti izpolnjeni pogoji, da sploh lahko delamo.
Dovolj profesionalizma. Sicer je bil večer prijeten, dva dobra koncerta sta primerno opozorila na večinski del koncertov Druge godbe, ki se začne drugi teden. Poln Klub CD je vzpostavil prijetno, toplo atmosfero, publika je bila voljna sodelovati tudi z glasovno podporo prvi nastopajoči Nawal.
Nawal
Če se vedno znova razveselim kakšnega novega projekta je to projekt Tom-a Waits-a. Tukaj si lahko ogledate nekaj “najlepših trenutkov” tiskovke. Je ena najboljših, katere sem kdaj videl. Najavlja svojo ameriško turnejo. Upam, da ga bomo videli in slišali tudi v Evropi. Ne samo na nekaj koncertih, kot se ponavadi zgodi.
Leta 1999 sem ga imel priložnost fotografirati v Firencah v Italiji. Bila je prav posebna izkušnja. Pogoj akreditacije, da sem dobil možnost fotografiranja (poleg peščice fotografov), je bil, da si kupim karto. Lahko smo fotografirali samo dva komada, prvi je bil v skoraj popolni temi. Nismo se smeli premikati. Zagroženo nam je bilo, da bomo morali zapustiti dvorano, v kolikor prekršimo dogovor. Karte so bile pasje drage. Takratnih 200 nemških mark. Dobra stran pogojev je bila, da sem preostanek koncerta, lahko res užival v čudoviti predstavi. In naredil sem eno uspešno fotko, katero vam kažem danes… En redkih nepozabnih koncertov.
Tom Waits - Firence 1999, Teatro Comunale
Drug teden sem povabljen na Norveško. S festivalom Maijazz v Stavangerju, odpiram letošnjo sezono festivalov. Spoznal bom, po mojem mnenju, v tem trenutku, (poleg Italijanske) najmočnejšo jazzovsko sceno, od blizu. Po prihodu domov se praktično takoj, začne Jazz festival Cerkno, kjer letos vodim fotografsko delavnico jazzovske fotografije. Takoj za Cerknom, še Druga godba, kjer sem letos ponovno “hišni” fotograf. Zadnjih nekaj tednov sem se ukvarjal s tekočim delom, bilo je nekaj novih premier v Lutkovnem gledališču, fotografiral sem novi projekt Branka Završana v Slovenskem mladinskem gledališču ( kakšno fotko o tem v eni od prihodnjih prihodnjih objav), fotografiral sem upravo GEN-I za letno poročilo… Včeraj pa sem imel priložnost fotografirati airedale terierje, med njimi tudi evropskega prvaka Rona. Tukaj je v črnobeli verziji….
Ron - Evropski prvak
Na mojem angleškem blogu si lahko preberete odgovor - komentar Freda Fritha na mojo objavo. Kakor tudi moj komentar na njegov komentar in še nekaj drugih reakcij mojih “Fan-ov” kakor jih poimenuje. Upam, da je zadeva tako zaključena…..
