Jazzy-ga!

Nekaj dni nazaj me je kontaktiral Italijanski prijatelj, novinar, glasbeni entuzijast , z zahtevo po nekaj fotografijah Norveških jazz glasbenikov. Fotografije naj bi bile objavljene na internetnih straneh in v tiskani ediciji glasbene revije, ki izhaja v nakladi 10.000 izvodov. Kot ponavadi, sem ga vprašal : “Kaj honorirajo?” in dobil sem dostikrat običajen odgovor: “Ne! Revija ima veliko naklado in to bi bila dobra promocija zate.” No, samo od promocije ne morem plačati vseh položnic, ki se mi vsak mesec naberejo na pisalni mizi. Če imajo tako veliko naklado, bi morali imeti dovolj denarja tudi za honorarje sodelavcev – fotografov, ki s svojim delom obogatijo revijo, kakor tudi novinarje (slišim da tudi novinarji marsikdaj sploh niso plačani za napisano…) Ne razumem… Zdi se mi, da je to zgodba, ki postaja dosti običajna za vso Evropo (najbolj znana mi je Italijanska situacija) – vsaj kar se tiče glasbene fotografije , objavljane v specializiranih medijih. Ponavadi so ti mediji polni reklam, ki sploh niso poceni. Nekdo se bogati – tudi na naših ramenih. Razumem mlajše kolege, ki si še utirajo pot in so veseli vsake objave. In vendar jih je treba bodriti, da se čim hitreje otresejo strahu pred ovrednotenjem svojega dela in zahtevanjem, kar jim gre. To ne bi smela postati navada – da nisi plačan za svoje delo, da si pravzaprav sploh lahko vesel, da lahko delaš, kar te veseli. Delo, ki ga opravljamo ni lahko delo, kakor si morda lahko kdo romantično predstavlja in še zdaleč se ne konča, ko je konec dogodka, fotografiranja. Naročniki si, s tem ko najamejo nekoga ki dela zastojn, pravzaprav pljuvajo v lastno skledo. Ne morejo biti sigurni, da bodo dobili to, kar potrebujejo. Sem že mnogokrat srečal koga, ki se je pritoževal nad izvedenim delom. Dela fotografa, ki je delal zastojn. To je morda lahko celo dobro. Naročniki skozi izkušnjo pridejo do tega, da je bolje nekoga pošteno plačati in jim to zagotavlja kvaliteto dobljenega. Da jim ni treba še 1x najemati fotografa in tako pravzaprav priti na enak izdatek, kot če bi to naredili takoj. Pridobili bi na času in na živcih. Ponavadi glasbeni fotografi investiramo v naše delo kar nekaj denarja in časa. To si želim vsaj delno povrniti skozi kakšno morebitno objavo – ali nekaj njih. Mnogokrat smo okarakterizirani kot “pijavke” in gremo marsikomu na živce. No, to je pa že problem, o katerem se razpišem kdaj drugič. Naša odločitev je , kdaj bomo delali zastojn in kdaj bomo računali. Jaz mnogokrat naredim kaj iz veselja in z občutkom, da sem komu pomagal. Vsekakor gre to za neprofitne projekte, kjer ni nihče plačan. In če se mi pojavi res dobra prilika biti promoviran kot se šika, potem grem tudi v to. Toda če nekdo dobi veliko denarja in nekdo nič, potem je bolje, da se me sploh ne kontaktira…..